OH TA JELENJAD !
Jelenjad.
Lepa, sloka, skrivnostna, nepredvidljiva, mogočna in še kakšen pridevnik bi lahko uporabili za divjad, katera je v zadnjih 20-ih letih zavzela večino prostora v našem lovišču.
Minili so časi, ko smo ure in ure oprezali po njenih stečinah, da bi jo le ugledali. Spravila uplenjene jelenjadi (še posebno jelenov), so bila poglavja zase. Minili so časi, ko si oddal strel na jelenjad, preden si se vprašal, kako boš uplenjeno jelenjad iz teh grap, oddaljenih senožeti in še od kje, spravil do naj bližje vlake ali ceste.
Takrat se nihče ni vprašal po uplenitelju ali mestu uplenitve. Na klic si se enostavno odzval. Mnogo je bilo neprespanih noči in še česa. Ostali so lepi spomini, polni neke strasti, zanosa in ponosa kateri še danes povezujejo mnoge lovce.
Danes pa…..
Ni problem, kot bi se nekdo neuk poznavanja razmer v današnjem času, to na svoj način predstavljal, ampak je problem popolnoma drugje.
Z odhodom graparjev v življenja bolj prijazne predele je jelenjad enostavno v naravi zavzela svoj prostor. Dobri pogoji so ji omogočili očem skrito povečano številčnost. Kljub vedno večjemu letnemu odstrelu, pa nam je njena številčnost v skladu z njeno prilagodljivostjo, ušla izpod nadzora. Nikoli pri odstrelu nismo bili v ozadju, prej v ospredju. Sedaj se izvajajo uplenitve praktično samo še v ne posredni bližini prometnic in naselji. Nobeden več se ne sprašuje, zakaj bi hodil gor, če jelenjad sama pride dol. Lov na jelenjad pa s tem izgublja svoj posebni čar.
Dejstvo pa je, da je trenutna številčnost jelenjadi prevelika, kar se odraža najbolj v upadanju povprečne teže in točkovne vrednosti uplenjenih jelenov ter v velikem porastu odškodninskih zahtev. Prav slednje pa je zame naj bolj obremenjujoče, saj enostavno ne vem več, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se razmere nekako normalizirale oziroma, da bi lov postal spet lov.
V ciklu življenja nastopi tudi starost in s tem povezano (tudi če smo lovci) bolj cenimo življenje. Nastopi čas, ko uplenitev ni več cilj ampak breme. Tako si na svoja pleča naložijo večje število uplenitev posamezni lovci, kar pa je lahko tudi moteče.
Kako spodbuditi posamezne člane LD, po večjem odstrelu jelenjadi, pa je vprašanje na katero trenutno ne vem še odgovora.
Najbolj razumna in sprejemljiva odločitev se mi zdi, prošnja z moje strani po intenzivnejšem izvajanju odstrela jelenjadi (ko bo nastopil čas za to) s strani tistih lovcev, kateri so še fizično sposobni izvajati lov. Čakanje, da bo peščica posameznikov v korist vseh nas, zmanjšala število jelenjadi je iluzorno.
Kako spodbuditi posamezne člane LD, po večjem odstrelu jelenjadi, pa je vprašanje na katero trenutno ne vem odgovora.
Posegati v nekaj, kar ni obvezujoče je za večino brezpredmetno.
Vsaka vzpodbuda pa je lahko za nekoga drugega etično sporna.
Vem pa to. Številčnost jelenjadi, se zaradi prisotnosti zveri še dolgo ne bo pričela zmanjševati. Enostavno jelenjad ni gams, muflon ali srnjad katera nam občasno poje malo fižola. Njena številčnost postaja za marsikoga že moteča. Vse več bo klicev jeznih graparjev zaradi jelenjadi na cestah, vrtovih, sadovnjakih, poljih …… .
Če sami ne bomo poskrbeli za zmanjšan stalež jelenjadi, potem bodo o tem pričeli odločati drugi. Posledično bo članarina precej višja in marsikdo se bo vprašal, zakaj sem lovec.
In potem nič več ne bo, kot bi lahko bilo.
Srečko
