Vzporedno s tolminsko-bohinjskimi gorami, katerim domačini enostavno pravimo Peči, se Baška grapa zajeda v predalpski svet na desni strani in skrajni rob dinarsko- kraškega sveta na levi strani. Od severovzhoda na začetku, do jugozahoda, kjer se sreča z Idrijsko dolino, se reka Bača na svoji skoraj 30 kilometrov dolgi poti spretno izmika grebenom in pretika med skalnimi zajedami.
(objavljeno v reviji Lovec 9/1987)
Ni bilo naključje, da sta se lovski družini Gamsji rogelj in Fazanov rep pobratili. Čeprav ju je ločevala precejšna zemljepisna razdalja, se je njuno prijateljstvo iz leta v leto krepilo. Pa je nekoč vodstvo obeh družin ob dobri kapljici ugotovilo, da eni brez drugih ne zdržijo več. Domenili so se, da sklenejo pobratimstvo.
(Objavljeno v reviji Lovec 9/2011)
Zima se je počasi umikala pomladi. Skoraj dva tisoč metrov visoka Rodica je bila še vedno na debelo pokrita s snegom in jugozahodni vetrovi niso prinašali pričakovane otoplitve. Veriga Tolminsko – Bohinjskih gora je vase posrkala vso vlago in mraz. Po grapah so se vlačile megle in rahlo je pršelo, više gori so naletavale snežinke. Narasli potoki so počasi odnašali zimo v dolino. Vreme je bilo primerno le za posedanje po hiši ali kuhanje žganja.
Nekega večera v zgodnjih junijskih dneh sem ga prvikrat uzrl. Samo glavo sem mu videl, skoraj vso sivo, z lokavim pogledom in zakržljanim rogovjem, ki mu ni bilo prav nič več v okras. Gledal me je izza zakrnelega hrastovega grma, in ko je videl, da sta se najina pogleda srečala, je počasi, skoraj neopazno sklonil glavo za grm in tiho izginil.
Vinko je počasi zaprl vrata domače hiše. Dvakrat je obrnil ključ v ključavnici in ga z vajeno kretnjo potisnil v ozko špranjo nad podbojem. Obrnil se je proti kleti. V temi je zarožljala veriga. Mladi Lisko se je potihoma prismukal do gospodarja. Žival se je vzpela nanj, mu lizala roke, kot vselej, ko se je odpravljal ali vračal domov. »Danes ostaneš doma, na goro pojdem,« ga je potrepljal po glavi. Kot bi Lisko razumel gospodarjeve besede , se je počasi odplazil nazaj v toplo slamo. Vinko je še nekoliko postal in se zazrl proti gori, ki jo je v temi bolj slutil kot videl. Popravil si je kučmo, globoko vdihnil sveži zrak in se odpravil. Škripanje korakov je počasi zamiralo v tiho noč. Nekje v gozdu je zaskovikala sova, pod težo ledu je počila drobna vejica. Vse le za hip. Spokojno tišino je objela gluha noč.
Aprilu so se iztekali zadnji dnevi.
Tega zgodnjega jutra se je vreme ustalilo. To je opazil še v trdi temi, ko mu žilica ni dala miru in ga je s toplega ležišča gnala k oknu, kjer mu je opran pomladni nočni zrak dahnil v obraz in ga spomnil, da pradavni znanilec juter zapoje, ko svitanje novega dne šele sluti. Zato se je začel opravljati, spotoma je pripravil in popil skodelico čaja, zadel na hrbet star nahrbtnik, na rame še starejšo dvocevko ter se skoraj kradoma zagrizel v breg za hišo.