Opis

Je naš največji jelen, ki je v plečih visok do slab poldrugi meter. Glava je dolga, uhlja pa velika in koničasta. Rep je daljši kot pri srnjadi in meri 15 cm. Dlaka je dolga in krhka, poleti rdeče rjava, pozimi sivo rjava. Samci imajo na vratu daljšo in temnejšo dlako (grivo). Zadnjica je bela. Mladič je lisast, nejasno izražene lise pa lahko ostanejo vzdolž hrbta vse življenje. Samec ima na čelu razvejano rogovje, samica (košuta) pa je mulasta (brez rogovja). Mlademu samcu se že z osmim mesecem pojavijo na čelnici nastavki za bodoče rogovje. Prvo rogovje, ki začne rasti v starosti 12-14 mesecev, še ni razvejano. Le-to odpade aprila, na njegovem mestu pa začne rasti novo, ki je vsako leto večje in bolj razvejano. Jelen ima največje rogovje po desetih letih. Staro rogovje odpada marca ali aprila, čiščenje novega pa se razvleče od julija do septembra. Mladi jeleni čistijo rogovje pozneje kot stari. Rogovje odraslega jelena je sestavljeno iz dveh vej (parožki). Parožki na vrhu veje tvorijo t. i. krono. Veji merita največ 120 cm, na njima pa je po 7 ali celo več parožkov. Leva in desna veja s parožki sta si bolj ali manj zrcalno simetrični. Naši jeleni tehtajo do 250 kg, košute pa do 150 kg.

Življenje

Jelen je aktiven zlasti v mraku in ponoči. Podnevi počiva v zavetju dreves, z mrakom pa gre na pašo. Je prežvekovalska vrsta, ki se hrani predvsem s travami. Jeleni so čredne živali. Ponekod v Evropi so pozimi že zabeležili večstoglave črede. Košute z teleti se družijo med sabo, samci pa pozimi sestavljajo svoje trope ali pa so samotarji. Tropi jelenov razpadejo v začetku parjenja (ruka), to je septembra, ko si v medsebojnih bojih poskušajo pridobiti čim več košut. Košuta je breja 230-240 dni, maja ali junija pa skoti navadno le enega teleta. Mati ga doji približno 3 mesece. Teleta spolno dozorijo v drugem (košute) oz. v tretjem letu življenja (jeleni). Življenjska doba je 15 do 20 let, povprečna pa 5-6 let. Najpomembnejši plenilec jelenjadi je volk. V jelenovi prehrani večji del obsegajo trave, semena in plodovi. Pozimi lahko objeda iglavce in lupi lubje.

Življenjski prostor

Jelenov življenjski prostor so predvsem gozdovi, od nižin do gornje gozdne meje. Najbolj mu ustrezajo stičišča gozdov in odprtih (obdelovalnih) površin. V Sloveniji največ jelenjadi živi v dinarskih bukovo-jelovih gozdovih in njihovih spremenjenih, zlasti zasmrečenih sestojih. V alpskem gorskem svetu živi jelenjad v mešanih in smrekovih gozdovih, v nižinski vzhodni Sloveniji pa tudi v poplavnih gozdovih.

Razširjenost v Sloveniji

V 19. stoletju je bila avtohtona jelenjad na Slovenskem praktično iztrebljena, ker bila po letu 1848 lovska pravica vezana na lastnika zemljišča. Zadnji jeleni naj bi v laškem okraju padli že leta 1736 (Anonimus, 1936), na Gorjancih leta 1823 (Šašelj, 1929), v Trnovskem gozdu leta 1826 (Mikuletič, 1978), na Kočevskem leta 1852 (Sajovic, 1919) in na Snežniku leta 1865 (Valentinčič, 1958/59) ali pa leta 1875 (Anonimus, 1912). Vprašanje pa je, ali je bila jelenjad v drugi polovici 19. stoletja res povsem iztrebljena. Po vsej verjetnosti so se jeleni obdržali vsaj v gozdovih Javornikov in Nanosa. Konec 19. stoletja so na Kranjskem in Štajerskem postavili nekaj obor, ki so bistveno vplivale na nadaljnjo zgodovino jelenjadi na Slovenskem. Sedanja jelenjad v veliki večini izvira iz omenjenih obor. Do druge polovice tega stoletja je jelenjad že poselila Karavanke in del Kamniških in Savinjskih Alp, Pohorje in kočevski ter notranjski-dinarski kras. Po šestdesetih letih se je jelenjad hitro širila na nova, še neposeljena ozemlja. Dandanes je redka ali pa ne živi le v večjih odprtih ravnicah, v visokogorju Julijskih Alp in pa na sami obali. V Prekmurje se je naselila iz Madžarske.

Razširjenost

Listnati in mešani gozdovi palearktične Evrazije od Anglije do Daljnega vzhoda. Na jugu seže v severno Afriko, na Sardinijo in Korziko, v Malo Azijo in na Kavkaz. Na severu jelenjad živi do severne polovice Skandinavije. Jelen živi tudi v Severni Ameriki, kjer je znan pod imenom vapiti (Cervus elaphus canadensis), v Aziji pa zlasti v Kazahstanu živi pod imenom maral (Cervus elaphus maral). V mnogih območjih ga je človek iztrebil, zato zdajšnja razširjenost ni sklenjena. Evropsko jelenjad so uspešno naselili tudi v J. Ameriko (Čile in Argentina), Novo Zelandijo in Avstralijo. Variabilnost in podvrsta Jelen je zelo spremenljiva živalska vrsta. Na telesno velikost in moč rogovja vplivajo življenjske razmere v okolju. Majhni jeleni so na Škotskem, Norveškem in na Korziki. Največji so jeleni nižinskih območji, jeleni gorskih predelov pa so navadno manjši od njih.

Status

Stabilen

Stanje jelenjadi v lovišču

Predvsem zaradi opuščanja kmetijskih površin in z tem povezanega zaraščanja na celotnem območju naše LD, so pogoji za jelenjad zelo dobri. Jelenjad je tako prisotna na celotnem področju lovišča, številčnost jelenjadi pa v zadnjem obdobju konstantno narašča (odvzem leta 1996 – 4 osebki, leta 2008 – 41 osebkov, leta 2010 – 53 osebkov) s tem pa so neposredno povezane tudi škode od jelenjadi. V odvzemu imamo zastopane vse starostne razrede, saj letno  beležimo tudi odvzem jelena iz starostnega razreda 10 +, res pa je, da je odstrel jelena iz omenjenega razreda bolj naključen kot plod ocene starosti pred odstrelom. Problematični pa so predvsem medvrstni odnosi, kajti jelenjad se pojavlja na območju gamsa (uplenitve v visokogorju niso redkost) , muflona, divjega prašiča in srnjadi. Poseben problem (ali posebno doživetje) predstavlja tudi spravilo uplenjene jelenjadi. V zimskem času tropi z 15 osebki ali več niso nobena redkost.

Ciljno stanje jelenjadi v lovišču

Jelenjad naj ne bi bila prisotna na vsem območju lovišča, številčnost pa se naj ne bi več poviševala dokler ne ugotovimo , kakšno število jelenjadi glede na povzročeno škodo lahko naše lovišče prenese .
Številčnost jelenjadi naj bi bila tudi takšna, da ne bi prišlo do narušenih med vrstnih odnosov in do narušenih odnosov z življenjskim okoljem.