Obdobje pred ustanovitvijo LD Podbrdo

V lovcih iz Baške grape  se pretaka prastara lovska kri. To so potomci staroselskih Venetov, potem Slovencev in nazadnje naseljencev iz Innchena na Tirolskem, ki jih je v te, preredko naseljene kraje, naselil Oglejski patriarh Bertold Andeški leta 1218. Ob tej priložnosti je tem naseljencem in redkim staroselcem s posebno listino dodelil posebne pravice in svoboščine. Med drugim so smeli hoditi oboroženi in po svojih gozdovih prosto loviti. Ta listina je zgorela, zato jo je patriarh  Bertrand 1. aprila 1346 ponovno potrdil. A tudi ta listina je zgorela. Ponovno je potrdil vse pravice s pismom avstrijski cesar Ferdinand, pod katerega oblast so ti kraji v toku zgodovine prešli, in sicer v Gradcu 2. oktobra 1516. Šele avstrijska ustanova iz leta 1850 jim je okrnila te prastare lovske pravice, ki so v zavesti teh prebivalcev pognale že globoke korenine. Zanje je bila divjad oziroma lov stoletja sestavni del njihovega gospodarjenja. Na divjad so gledali kot na svojo lastnino, s katero je treba varčno gospodariti, kakor z vsemi drugimi pridelki polja in gozda. Zato so si  iz protesta začeli sami jemati lovske pravice, vendar le v svojih okoliših, kot nekdaj. Razpasel se je divji lov. Toda ti ˝divji˝ lovci so strogo spoštovali meje ˝lovišč˝, ki so veljale od prastarih časov in skrbeli, da številčnost divjadi ni upadala.

Od takrat se pravi od druge polovice devetnajstega stoletja, so sicer na tem območju obstajala zakupna občinska lovišča, v mejah posameznih katastrskih občin, vendar so morali zakupniki hočeš nočeš, vseskozi jemati v ˝zakup˝ tudi domače ˝divje lovce˝, če so hoteli imeti kaj od svojega lovišča.

Podobno je bilo tudi pod Italijo, ki so ji ti kraji pripadli po 1. svetovni vojni, oziroma po Rapalski mirovni pogodbi.

Takoj po prvi svetovni vojni so se sicer lovci domačini organizirali  v lovsko društvo, vendar je to trajalo le nekaj let, saj so bila kmalu, že leta 1927, vsa slovenska društva, ne samo lovska, prepovedana. Tako je nehalo delovati tudi Slovensko lovsko društvo. Takrat je vsa velika površina, praktično vsa Baške grapa, prešla v zakup priseljencu – Italijanu iz Sicilije – finančnemu stražniku Monofu, kateri pa se je poročil z domačinko iz Podbrda.

Meje so takrat potekale takole: na jugu z železniške postaje Podmelec proti vzhodu skozi naselje Rakovec na greben, po grebenu nad Široko drago, dalje na Bukovski vrh; od tu do kmeta Pušnika, poševno pod naselje Bukovo v naselje Zakojca in v grapo Porezen. Od tod po grapi navzgor ob meji planine Otavnik na Modrce, kota 1411, Konjsko brdo, kota 1344 in po bivši italijansko – jugoslovanski meji na Petrovo brdo. Po meji na Drauh, dalje po meji na Soriško planino, Sevnico, Šavnik, dalje po bivši meji na Rodico in od tam dalje na Lepo Suho. Čez Suho na Šijo, kota 1880, od tu na jug ob planini Prode vse do Kneških Raven ter v potok Kneža in dalje po njem do izliva v reko Bačo oziroma do železniške postaje Podmelec.
Zakupnik Monofo v resnici ni bil nestrpen do domačinov, zato so lahko lovili tudi nekateri izmed njih; celo pred divjimi lovci je znal zamižati, zavedajoč se, da ima od tega le koristi. In da bi bili pravični: Monofo, čeprav nekdanji finančni  stražnik, ni bil nasprotnik NOB, temveč ga je naskrivaj celo podpiral.

LD Podbrdo včeraj

Po končani vojni, ko so ti kraji spet prišli v naročje svoje domovine Slovenije, se je že jeseni 1945 začelo med nekdanjimi lovci, tudi ˝divjimi˝, gibanje, da bi spet oživili lovstvo in lovsko organizacijo.
Pobudnik tega gibanja je bil Ivan Arman. Arman je že 12. decembra 1945 prijavil na Okrajnem narodnoosvobodilnem odboru v Tolminu lovsko puško in si priskrbel uradno potrdilo, nekakšen začasen orožni list in s tem seveda tudi pravico do lova. Skupaj z Urbanom Mavrerjem, sta začela povezovati lovce. Že na pomlad 1946, še preden je bil sprejet začasni zakon o lovu, so že bili povezani: Ivan Arman, Albin Kusterle, Urban Mavrer, Medja Peter, Miha Beguš ter Jože Trpin. Ti so sestavljali iniciativni odbor za ustanovitev lovske organizacije in že napravili ustrezne korake pri oblasteh. Medtem je bil sprejet že omenjeni začasni zakon o lovu, ki je predpisal obliko združevanja po lovskih družinah. Tako je nastala LD Podbrdo. Takoj nato so sprejeli medse še pet lovcev, tako da je bilo skupaj 10 članov, ki so prevzeli odgovornost za upravljanje vse površine katere je bil združil v svojem zakupu Felice Monofo. To je bilo takrat prav gotovo največje lovišče v  Sloveniji. Natančnega datuma, niti listine o ustanovitvi LD, ni. Lovci so se takrat samo zmenili, izbrali delegata, da jih je na Okrajnem lovskem svetu registriral, nato pa je  s potrdilom Okrajnega lovskega sveta dobil pri Izvršnem odboru Okrajnega NOO v Tolminu lovske karte in orožne liste za vse. Tako je bilo takrat. Manj administracije in veliko poleta! Nič zato, če datum ustanovitve ni nikjer zabeležen! Vsi pa se še spomnijo dneva prvega skupnega lova v svobodi. To je bil 25. avgust 1946. Tako stanje je trajalo leto dni. Nekako jeseni 1947 pa je Okrajni lovski svet, v zvezi z uresničevanjem določb Začasnega zakona, precej administrativno razdelil območje lovišča nekako po mejah katastrskih občin oziroma nekdanjih občinskih zakupnih lovišč kar v osem lovišč: Podbrdo, Petrovo brdo – Bača,  Stržišče, Znojile, Obloke, Hudajužna, Rut in Gahovo.

Vsa ta lovišča naj bi upravljale samostojne lovske družine, vendar takrat še ni bilo dovolj lovcev, da bi lovišča prevzeli v upravljanje, pa tudi razdelitev sama ni bila življenjska. Tako so zaživele le LD Podbrdo, ki je prevzela v upravljanje še lovišči Grahovo – Kneža in Petrovo brdo – Bača; LD Stržišče – Znojile, LD Obloke – Hudajužna in LD Rut.

Že leta 1948 pa so bila po sklepu vlade LR Slovenije ustanovljena državna ali gojitvena lovišča, med njimi tudi ˝Triglav˝. Le-ta je odvzel lovskim družinam tega območja 4800 hektarjev površine, predvsem gorskega in visokogorskega sveta. Lovišča so izgubila praktično vse gamse revirje. Tako je LD Podbrdo izgubilo skoraj ves del lovišča Petrovo brdo, LD Stržišče ⅓ in LD Rut kar ½  svojega lovišča, tako da sta bila tako lov kot smotrna gojitev divjadi skoraj onemogočena. V takih razmerah so se lovci spomnili prvih začetkov po vojni, ko so bili še skupaj in so se sami dogovorili, da lovci iz Ruta lahko lovijo tudi v lovišču Grahovo, lovci iz LD Stržišče pa v lovišču LD Obloke-Hudajužna.

Leto za tem, natanko 11. maja 1949, je sprejela Ljudska skupščina LRS nov (drugi) zakon o lovu. Le-ta je predpisal večja lovišča, katerih meje naj ne bi nujno potekale po mejah katastra, temveč po naravnih mejah (razvodja, gorski hrbti, grape, reke itd.). Na tej osnovi je Lovska podzveza Tolmin še istega leta predlagala nove meje, ki jih je Okrajni ljudski odbor Tolmin tudi potrdil. Po tej novi razmejitvi so se združile vse tri oz. vseh pet družin v eno lovsko  družino z enim loviščem. Toda lovišče, ki jim je bilo dodeljeno, še zdaleč ni obsegalo območja lovišča, ki so ga imeli v začetku  delovanja, v letu 1946.

Meja z državnim loviščem Triglav je ostala nespremenjena. Široka draga z Rakovcem je bila dodeljena Lovski družini Planota. In ker sta tedanji Okrajni ljudski odbor Idrija in njegova lovska podzveza vztrajala, naj bodo meje med podzvezama oziroma lovišči dveh okrajev katastrske meje okrajev Tolmin in Idrija, je izpadlo območje od Konjskega brda, Medrc na grabenu Porezen proti zahodu in prehod mimo Camarije v Belo skalo, po potoku Porezen do izliva v Bačo, po Bači  navzdol do grape Pušnik in na Bukovski vrh. Na tem območju je Lovska podzveza Idrija ustanovila LD Otavnik. Tudi LD Cerkno  je iz že navedenih razlogov dobila lep kos našega lovišča: ves del grebena Hoča – Porezen do Konjskega brda.

Leta 1959 ni 1960 so nastopile statusne spremembe v državnih loviščih.

LD Podbrdo danes

Državno lovišče Triglav se je reorganiziralo v Zavod za gojitev divjadi ˝Triglav˝ in se s svojimi mejami hkrati umaknilo na ožje območje Triglavskega narodnega parka. Tako je Lovska družina Podbrdo spet pridobila vse območje, ki ji je bilo odvzeto leta 1948 ob ustanovitvi državnih lovišč, razen Prodov, ki so pripadli novoustanovljenemu gojitvenemu lovišču Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin in Sorško planino do Možica in razvodja Slatnik-Lajnar ter cel Dravh z delom Pekla, ki je bilo dodeljeno LD Sorica. Vendar je tudi tako ˝okleščeno˝ lovišče še vedno veliko, saj obsega 8230  hektarjev in se tako šteje med večje v Sloveniji.

Lovska družina je leta 1960 sprejela od  Zavoda za gojitev divjadi ˝ Triglav˝ tudi  lovsko kočo na Saneku, zgrajeno na območju, ki je tega leta pripadlo LD. Ta koča je lovcem v tem odročnem predelu dobro služila, zato so jo dobro vzdrževali. Toda zobu časa se ni mogla več dolgo  upirati. Leta 1988 smo prav v njeni bližini zgradili novo kočo, poleg tega smo na Vrhu Bače leta 1983 zgradili novo brunarico. Vendar, nesreča je hotela, da je pozimi leta 1985 pogorela do tal. Seveda smo še istega leta, na istem kraju, zgradili novo. Medtem smo lovci  LD Podbrdo obnovili tudi prostore stana (mlekarne) na Temljinski planini in nastala je prijetna lovska koča, katero pa je zob časa tudi že močno načel in prav v tem času nastajajo zametki nove brunarice. Poleg treh koč z katerimi gospodarji LD, imamo v Podbrdu urejen Lovski dom, kateri nam služi predvsem za sestanke UO ter družabne večere. Sodobna zbiralnica v neposredni bližini zagotavlja ustrezne pogoje za sprejemanje, shranjevanje ter oddajo uplenjene divjačine. Tudi v Rutu smo adaptirali oziroma uredili prijeten Lovski dom, kateri služi svojemu namenu vsem krajanom in zbiralnico. Možnost oddaje uplenjene divjadi nam je ponudil tudi upravljavec  zbiralnice na Kneži  Gojitveno lovišče Prodi – Razor,  kar tudi z pridom koristimo.

Vse delo, ki ga ni bilo malo, je bilo opravljeno v glavnem prostovoljno z veliko požrtvovalnosti, odpovedovanja in dobre volje. Prav lovcem gre zasluga, da se je ohranilo veliko svetlih lis – senožeti in steza- pred intenzivnim zaraščanjem, kateremu smo mu priča v gornjem delu Baške grape. Žal pa tudi to ni dovolj za ohranitev življa v tej divji,  a nam tako  ljubi  Baški grapi.

Taka  je v glavnem podoba lovišča in lovcev Lovske Družine Podbrdo.