(objavljeno v reviji Lovec 9/1987)
Ni bilo naključje, da sta se lovski družini Gamsji rogelj in Fazanov rep pobratili. Čeprav ju je ločevala precejšna zemljepisna razdalja, se je njuno prijateljstvo iz leta v leto krepilo. Pa je nekoč vodstvo obeh družin ob dobri kapljici ugotovilo, da eni brez drugih ne zdržijo več. Domenili so se, da sklenejo pobratimstvo.
Seveda so se našli tudi drugače misleči, pa jih je starešina Všečnikarjev Janko modro podučil:
»Zavedati se moramo, tovariši, da nam je to pobratenje potrebno, saj živimo v času, ko so ljudje zelo odtujeni in zagrenjeni. Samo pomislite, kako bo zrasel naš že tako dober ugled.«
In ob tako zbranih besedah so se omehčala srca tudi najtrdovratnejših nasprotnikov.
Stekle so priprave, kot se spodobi. Odgovorni tovariši so imeli dela čez glavo. Kako tudi ne, saj je bilo potrebno krajanom pokazati, kako brezhibna organizacija so. Neusmiljeno se je približeval dan velike bratovščine, postoriti pa je bilo treba še to in ono. Z denarjem ne bomo varčevali, ko gre za tako plemenito dejanje, so modrovali. Le starešina je v veliki organizacijski vnemi pozabil povabiti krajane na srečanje. Ti so lahko le slutili, da se v kraju pripravlja nekaj velikega. Nekateri so menili, da gre verjetno za dobro pripravljen lovski pogon. Drugi, pikrejši so hudomušno ugibali, katerega uglednega državnika vabijo na gamsa, da se ne morejo domeniti, kdo ga bo spremljal. Naposled je prišel veliki, težko pričakovani dan. Udarili so si v roke in si prisegli večno zvestobo v dobrem in slabem. Zbranim ženam lovcev so stopile solze v oči, ko so opazovale svoje junake v zelenih uniformah z omelastimi gamsporti za klobuki, ki so se v lahnem vetriču pozibavali sem in tja. Največjega je imel Šminkarjev Polde, ki ga je za težke denarce prišvercal iz Avstrije. Škrjančeva Neža je tiho zaupala svoji prijateljici:
»Veš Lojza, dobro, da bo tega enkrat konec, naš ima že dva dni drisko.«
Oglasila se je harmonika in kmalu so bile vse skrbi pozabljene. Cepetanje nog in prešerni vriski so se mešali s ščebetanjem deklet in žena. Na plesišču je zavladalo razpoloženje, kakršnega niso pomnili.
Le Pretepačev Miha ni mogel iz svoje kože. Zasukal je krivčke za klobukom na »avbiks«, si zavihal rokave in porinil roke do komolcev v žepe. V tako ognjenem stanju se je potem prerival na plesišču in gorje tistemu, ki se ga je drznil dotakniti ali se obregniti vanj. Bliskovito je potegnil stisnjeno pest iz žepa in mu jo pomolil pod nos. Nasršen pogled je zapičil vanj in brki, na katerih so bili še sledovi žlahtne črnine, so mi v jezi podrgetavali.
Prizadeti jo je hitro pocedil nazaj za mizo in volja do plesa ga je za ta večer minila. Tako in drugače so naglo minevale nočne ure. Izza bližnjih gora je že pokukalo jutranje sonce in hudomušno pomežiknilo najbolj vztrajnim.
Praznično razpoloženje je v nekaj dneh zamrlo in na vrsto so prišle obveznosti, ki jih je prinašal sklenjeni dogovor.
Lovci družine Gamsjega roglja so bili povabljeni k pobratimom na fazane. Bil je deževen, kisel jesenski dan, ko so se z avtobusom odpeljali iz domače vasice proti morju. Prisrčnega snidenja so bili veseli in ker je deževalo, se jim na lov ni mudilo, Zato pa so si pridno ogledovali kleti svojih gostiteljev in seveda pokušali, kaj je dobrega radodarna letina napolnila v sode.
Mediteranska črnina je našim vrlim gornikom hitro napolnila glave in zmehčala kolena. In glej smolo – ko je postajalo najlepše, je rogist naznanil odhod.
Špricarjev Janez je v zadnjem trenutku spravil pletenko v nahrbtnik, da ga med večurnim pohajkovanjem po blatnih poljih ne bi zažejalo.
Ko jih je v lovišči lovovodja postavil v vrsto, je imel kaj videti.
Eni so imeli puške čez ramena, drugi prelomljene pod pazduho, tretji, najbolj zagreti, pa že kar pripravljene v rokah.
Raztrešenčev Martin je v strahu ali skrbi, da ne bi navsezgodaj prebudil žene, ko je odhajal, v temi pograbil kar risanico.
Zanimiv pa je bil pogled tudi na drugo opremo. Če pustimo ob strani raznovrstna pokrivala, so najbolj bodli v oči ribiški škornji, ki si jih je nekdo omislil. Večina je bila opremljena, kot da gre v goro nad gamsa. Nekomu je iz nahrbtnika molelo celo toporišče cepina.
Ko se je lovovodji slednijč može le posrečilo razporediti in jim razložiti, kako se fazanom streže, se je začelo. Strumno so sledili psom in kmalu so se oglasili prvi streli.
Napetežev Luka, ki je bil psu ves čas za petami, je v preveliko lovski vnemu sklatil kuro, ki se je komaj dvignila s tal. Previdnejši od njega je bol Obrunkarjev Johan. Na mostičku čez jarek je zagledal bežečega fazana in stekel za njim. Uboga žival je imela premočeno perje in se ni mogla dvigniti. Johan je seveda spoštoval lovsko etiko in ni hotel streljati na bežečega petelina. Tako sta tekala sem in tja, Johan pa je z glasnim »ššššš« priganjal fazana, naj se dvigne. Preplašenemu ptiču se je le posrečilo priteči do goščave, kjer se je potuhnil, Johan pa se je upehan prav tako naveličal tekanja po blatu.
Najprej je odnehal Špricarjev Janez. Blaten do kolen je oprezno pogledal levo in desno in se zatekel pod grmovje. Neustavljiva žeja mu ni dala miru in okrogla pletenka, polna črnine, se je bliskovito znašla pri njegovih ustih. Kar zašumelo je po suhem grlu in ni trajalo dolgo, ko jo je prazno zalučal čez glavo v grmovje.
Na drugi strani gošče je imel enake težave z blatom in žejo Žeparjev Cene. Naveličan vsega se je vsedel pod grm in ravno začel odvezovati nahrbtnik, ko je v bližini počil strel. Pogledal je v zrak in glej ga, zlomka. Velik fazan je še dvakrat udaril s perutnicami, potem pa kot odsekan padel prav pred njegove noge. Cene, ki je bil že nekoliko v letih in mu taki sprehodi po blatnih poljih niso bili kaj preveč pri srcu, je bliskovito ukrepal. Z ostrim očesom je preletel okolico, Nikjer ni bilo čutiti znamenj življenja. Pograbil je ptiča in v naslednjem trenutku je bil že v njegovem nahrbtniku. Iz žepa je neprizadeto potegnil majhno stekleničko, pogledal proti oblačnemu nebu in krepko potegnil, kot da se ni nič zgodilo.
Dan se je že krepko nagibal v popoldne, ko so se naši junaki premočeni in blatni, pa vendar nasmejanih obrazov, začeli zbirati, samo Špricarjevega Janeza ni bilo od nikoder. Slednjič se je v rahlem cikcaku le primajal, kot da se red njega ne tiče. Nekam nejevolen je bil videti. Ko so ga prijatelji opozorili, naj izprazni puško, jim je kratko zabrusil. češ da je samostojna oseba in da bo puško izpraznil, kadar se bo to njemu zdelo potrebno. Sicer, je dodal, pa on vedno hodi z nabito puško za gamsi. Šele ko ga je lovovodja s privzdignjenim glasom spomnil, da ni v domačem lovišču, se je omehčal, pa tudi steklenička, ki mu jo je ponujal Cene, ga je spravila spet v dobro voljo. Presunjeni in z globoko žalostjo in bolečino v srcih so se potem poklonili lovini, ki kljub deževnemu dnevu ni bila slaba.
V vasi so jih že pričakovali gostitelji in ko so si vrgli gamsarji potešili prvo žejo, so začela doživetja tistega dneva kar deževati. Le Cene se je skrivnostno muzal in se smehljal gorečim govornikom. V mislih se je že videl, kako doma ponosno izroča ženi lepega ptiča, ki ga ima v nahrbtniku.
Močna črnina je opravila svoje. Začeli so se vseprek prepirati in celo Grivarjev Jaka in Skalarjev Tomaž, ki sta bila daleč naokoli znana kot dobra soseda in prijatelja in sta skupno brodila skozi težave na samotnih gorskih kmetijah, sta si planila v lase. Grivarjev je Skalarju očital krivilov izpred treh desetletji. Skalar, ki sosedu ni hotel ostati dolžan, mu je pomolil tršato kmečko pest pod nos in ga spomnil na debelo smreko, ki je brez sledu izginila v Grivarjevi žagi.
Najbolj pa sta bila vroča Sitnikarjev Lovrenc in Težakarjev Rudi. Slednji, ki skoraj vstati ni več mogel, je na vse grlo vpil: »Držite me, drugače ga zdrobim, hudiča frdamanega!« Hudobneži pravijo, da sta se sprla zaradi žensk, toda kaj je resnica je težko presoditi.
Nemara bi postalo še prehudo, če ne bi prevzel pobude za spravo starešina Všečnikov Janko. Zastaviti je moral ves svoj medvojni in povojni ugled, da je spravil srboriteže v red. V poznih nočnih urah se je zelena bratovščina pomirjena srečno vrnila v svojo tiho vasico, med visoke vršace, kjer jih je gamski rod že težko pričakoval …